Ob cesti, ki vodi proti Škofji Loki, stoji graščina Goričane (Goriče). Ime je dobila po starem gradu, ki je stal nekoč na griču nad današnjo graščino in naj bi bil zgrajen že leta 928.

 

 

Prve listine o obstoju starega gradu segajo v leto 1178, ko je Ulrik podaril Stiškemu samostanu zapuščino svojih staršev in svoje sestre, ki so med drugim podarili samostanu vse Goričane. Kot grad Goričane (Castrum Gortschach) je omenjen v zapisih iz leta 1256, kot grad Goriče (Castrum Gorizach) pa leta 1261. V listini iz leta 989 je omenjen plemič Pribislav (Pribizlaus), ki je prejel od Cesarja Otona III. nekaj posestev blizu Medvod. Ugotovitve zgodovinarjev se ujemajo, da gre za posestvo Goriče, ki je potemtakem staro že nad 1000 let. Valvazor navaja, da je imel grad v lasti »Ulitzamannus von Gortschach«. Kot lastniki so se vrstili Statembergi in Ortenburžani do leta 1420, Celjani do leta 1456 in nato Habsburžani. Cesar Friderik III je z listino datirano z dne 6. decembra 1461 ustanovil ljubljansko škofijo in ji hkrati prepustil tudi Goričanski grad. Potres leta 1511 je grad Goričane porušil. V letu 1613 pa ga je požgala še strela. Škof Tomaž ga v dobi reformacije ni dal več obnoviti. Grad je ostal v razvalinah. Danes je vidnih le še nekaj kamnov. Iz razvalin starega gradu je škof Oton, grof Buchhein (1641-1664) začel graditi ob vznožju bivšega gradu novo graščinsko poslopje. Prav zaradi tega so ostanki stare graščine tako neznatni, ker je vse razpoložljivo kamenje razen temeljev vzidano v novo graščinsko poslopje. Ostalo je le ime Goričane, čeprav današnja graščina ni več na griču.

 

 

Dvorec tvorijo štirje, okrog notranjega pravokotnega dvorišča sklenjeni enonadstropni trakti z arkadnimi hodniki v pritličju; okrogla stolpa povezujeta vzhodni trakt z južnim in severnim; glavni vhod je v osrednji osi zahodnega trakta skozi reprezentančen kamnit portal. Zunanjost je med okenskimi polji členjena z lizenami, oprtimi na kamnit talni zidec, zgoraj bogato okrašenimi z dekorativnimi kapiteli. Celoten fasadni okras je oblikovan v renesančni tradiciji, izjemen pa je na fasadah notranjega dvorišča s polkrožnimi okenskimi čeli in zaključki kapitelov lizen z motivi figuralnih glav.

Za glavnim vhodom se odpira vhodna veža, tlakovana z črnimi kamnitimi ploščami podpeškega apnenca; obok je okrašen z rokokojskimi štukaturami, ki se pojavljajo na stropih pritličnih prostorov, hodnikov v nadstropju, sobah severnega in južnega trakta; posebno bogate so v svečani dvorani sredi vzhodnega trakta. S štukaturnim okrasom so obrobljene freske s prizori antičnih motivov na stenah sob vzhodnega trakta, ki jih je 1753 naslikal ljubljanski jezuit Anton Werle. V kapeli sv. Frančiška je še posebno kvalitetna baročna stenska štukaturna dekoracija, delo celovškega štukaterja Johanna Wolfganga Auracherja, ob njem se leta 1751 omenja pozlatar Angelo Carlingari.

Strop in stranski steni kapele so krasile oljne slike Valentina Metzingerja. S slabšanjem razmer v gradu in kapeli se je leta 1928 začelo razmišljati o prenosu slik v narodno galerijo, pobudniki pa so bili med drugimi Viktor Steska, France Stele in Izidor Cankar. Iz zapisov sledi, da je knezoškof Gregorij Rožman leta 1931 odobril prenos slik v Narodno galerijo.

Po končanih restavratorskih posegih v letih 2004 – 2009 so bile v kapeli nameščene kopije originalnih slik. Šest originalnih slik hrani Narodna galerija v Ljubljani, eno Nadškofijski ordinariat, medtem ko slika sv. Mihaela velja za izgubljeno, ohranjena pa je ČB fotografija v INDOK centru Ministrstva za kulturo.

V gradu je bila leta 1934 partijska konferenca; med okupacijo so Nemci v letih 1943 – 1945 uredili zbirno taborišče, od koder so pošiljali ljudi v taborišča.

Goričane – Park gradu Goričane, EŠD 7310

V brežini na vzhodni strani dvorca je bil že ob gradnji prvotne zgradbe zasnovan po francoskem vzoru oblikovan okrasni vrt z vodnjakom na sredini, do katerega so takrat vodile še enoramne stopnice (Valvasor). Na franciscejskem katastru (1822 – 1826) je prikazan park pred zadnjo prezidavo dvorca (1830 – 1831) znotraj današnjih mej zida, zasnovan v okvirih s simetrično mrežo šestnajstih baročnih okrasnih polj in fontano na sredini glavne osi.

Predlog ureditve in rekonstrukcije parka je pripravila Biotehniška fakulteta, smer Urejanje krajine; zasnova je v slogu poznorenesančnega tipa parka.

Goričane – Grajska kašča, EŠD 16295

V neposredni bližini je v nivoju gradu na južni strani ob cesti postavljena dvoetažna grajska kašča: spodaj so bili konjski hlevi, zgoraj pa prostori kašče. Dvoetažna stavba je bila na pravokotni tlorisni zasnovi zgrajena sredi 18. stoletja (po Valvasorjevi Topografiji v nekoliko manjšem obsegu kot je današnja). Prezidana je bila v letih 1830 - 1831 v času škofa Wolfa v skladu s trenutnimi potrebami v baročnem duhu.

Baročno oblikovana zunanjost je členjena v fasadna polja, obrobljena z masivnimi lizenami; v šestih poljih daljših stranic so v obeh nivojih umeščena okna kvadratne oblike, polkrožne odprtine pa na zunanjosti ožjih stranic stavbe. Simetrični stopnišči na severni strani vodita na arkadni podest v nadstropju.

Grajska kašča je v tistih časih predstavljala nepogrešljiv funkcionalni del posestva, v prostor med kaščo in grad pa je bil umeščen tudi zelenjavni vrt. Danes z razpoznavno arhitekturno zasnovo tvori pomemben sestavni del zaokroženega ambienta.