Po upokojitvi je bil neumoren prostovoljec. Postal je prvi predsednik novoustanovljene Krajevne skupnosti Katarina, ki je nastala z referendumom, bil je med ustanovitelji Turistične zveze Slovenije že v času nekdanje države in kasneje Turistične zveze Medvode. Ob nastanku Občine Medvode je vodil skupnost krajevnih skupnosti in tako pomembno prispeval k oblikovanju nove lokalne samouprave. Dolga leta je bil dejaven v Društvu upokojencev Medvode ter predsednik Združenja borcev za vrednote NOB. Miro je bil tudi eden ključnih nosilcev kulturnega in turističnega razvoja občine. Bil je prvi predsednik Zgodovinskega društva Medvode, pod njegovim vodstvom so izšle publikacije o zgodovinskih osebnostih, med drugim o Jakobu Aljažu. Leta 1997 je pripravil prvi strateški dokument za razvoj turizma v Medvodah, ki je postavil temelje tako za prostovoljski kot poslovni turizem. Leta 1998 je bil avtor prvega turističnega kataloga in zemljevida občine. Znal je povezovati domačine, prepoznavati lepote kraja in jih predstaviti širši javnosti – kraj Sora je zaradi njegovega posredovanja dolga leta veljal za najlepšo slovensko vas, prav tako pa je Smlednik s pomočjo komisije Entente Florale prejel laskavi naziv v evropskem tekmovanju. Njegovo delovanje ni obsegalo le formalnih nalog – bil je človek vsebine. Ko občina še ni imela urejenega arhiva, poenotenega domoznanstva ali krovnih povezav med društvi, je v sodelovanju z upravo sestavljal pisma, predloge, pobude. Vse je temeljilo na spoštovanju do krajevne identitete, zgodovine, jezika in tradicije. Po njegovem predlogu so bile mnoge kmečke, verske in grajske zgradbe uvrščene v register kulturne dediščine, kar je omogočilo njihovo ohranitev – od preš, kapelic in obzidij do spominskih obeležij, ki so jih kasneje označili z informativnimi tablami. Miro je znal in še zna pripovedovati. Njegove zgodbe živijo, ker jih je znal posredovati z občutkom, v slogu, ki je pritegnil tako domačina kot tujca. Leta 2024 je v dveh večernih oddajah na TV Slovenija – v sklopu serije Spomini – razgrnil bogato življenjsko pot, ki je bila hkrati zgodba nekega kraja, naroda in duha prostovoljstva. Med njegovimi anekdotami so bile tudi manj znane, a dragocene zgodbe: o Medvoškem »Otoku ljubavi«, »sokolskem Donu«, društvu bosonogih s praporjem, tragičnem primeru umora sorodnice v Vašah, ali o odpustu olimpijca Primožiča iz tovarne premazov zaradi dopusta za nastop na olimpijskih igrah leta 1924.

Vladimir Bertoncelj – Miro je mož dialoga, povezovanja in domoljubja. Bil je ambasador Medvod, še preden je občina dobila svoj logotip ali slogan. Je večni prostovoljec, ki zna najti zadovoljstvo v dajanju, ne da bi pričakoval priznanje. Bil je prvi občinski diplomat in je utelešenje modrosti, ki raste iz domače zemlje. Ljudje, kot je Miro, se od naše družbe počasi poslavljajo. Nasledniki se redko pokažejo, pogosto prezrti ali nerazumljeni. Če bi danes nekdo želel delovati tako nesebično, bi ga sodobna družba morda gledala postrani. A prav zato mora lokalna skupnost prepoznati vrednost takšnih življenj – s priznanjem, spoštovanjem in spodbudo mladim, da pogumno stopijo na pot prostovoljstva. Naj bo delo Vladimirja Bertonclja navdih, da bomo tudi v prihodnje v medvoški prod sejali semena pripadnosti, sodelovanja in iskrene skrbi za skupno dobro."