Občinski praznik

   JAKOB ALJAŽ

• rojen 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro
• umrl 4. maja 1927 v Dovjem na Gorenjskem

Bil je četrti od osmih otrok matere Elizabete in očeta Antona. Pri hiši se je po domače reklo pri Bačnikovih.

Osnovno šolo je obiskoval v Smledniku, šolanje je nadaljeval na normalki in gimnazije v Ljubljani. Že v gimnaziji je pri prof. Medvedu dobil prvo znanje o petju. Imel je prijeten glas tenorja in izreden čut do zborovskega petja, zato je že v gimnaziji ustanovil svoj prvi kvartet.

Pri 21 letih se je odločil, da postane profesor, in gre na Dunaj študirati filozofijo, grščino, latinščino in starocerkveno slovenščino. Materi in ostalim doma to ni bilo pogodu, saj so vsi mislili, da bo postal 'gospod', zato je na Dunaj odpotoval brez finančne podpore staršev.

Na Dunaju se je seznanil z Josipom Stritarjem, ki ga je vključil v dunajsko življenje slovencev. Nekega dne mu je Stritar dejal, da bi z zbiranjem slovenskih ljudskih pesmi veliko storil in jih za zmeraj ohranil slovenskemu ljudstvu.

Jakob se je tega dela lotil z vso vnemo. Po dveh letih študija na Dunaju se je zaradi pomanjkanja denarja, domotožja in namigov od doma vrnil v Ljubljano in nadaljeval šolanje na semenišču  za duhovnika. Novo mašo je imel v Smledniku.

Prvo službeno mesto kaplana  in kateheta je dobil v nemčurskem Tržiču, kar je bilo zanj pravi izziv. Čutil je potrebo, da v tem mestu nekaj spremeni v prid slovencem.

Že v Ljubljani se je spoprijateljil s skladateljem Antonom Foersterjem, s katerim je veliko sodeloval pri komponiranju pesmi, najbolj so mu bile pri srcu pesmi Simona Gregorčiča. Jakob Aljaž je prvi, ki je poslovenil znano Grubarjevo pesem *Sveta noč, blažena noč*, ki so jo prvič zapeli v Tržiču leta 1871.

V svojih skladbah je Jakob Aljaž jasen, krepak, izrazit, a hkrati mehak in nežen.

Že kot otrok je Jakob rad zahajal v gore, najprej na Šmarno goro, pod katero se je rodil, pozneje pa se je večkrat odpravil od doma peš iz Zavrha na Blegoš, Kum, Krvavec, Storžič, ... Na gore pa se je še bolj navezal v času svojega službovanja v Tržiču in kasneje na Dobravi. Leta 1887 se je prvič povzpel na Triglav, ki ga je popolnoma prevzel s svojo lepoto.

Leta 1889 se je iz Dobrave preselil na Dovje, bliže k triglavskemu svetu, ki mu je ostal zvest do groba.

V tistih časih so na naših gorah gospodovali predvsem tujci, Avstrijci in Nemci. Jakob je sam pri sebi sklenil, da moro storiti nekaj, kar se za slovenskega ljubitelja planin spodobi.

17. julija 1895 je kupil 5m² zemljišča na vrhu Triglava in dal nanj postaviti jekleni stolp. S tem dejanjem se je zapletel v spor z Aplenvereinom, in nastala je *najvišja tožba*, ki pa jo je Jakob dobil. Jakob Aljaž se je zavedal, da ta zmaga ni le njegova, ampak zmaga vseh slovencev, ljubiteljev planin, zato je stolp z zemljiščem s posebno listino podaril Slovenskemu planinskemu društvu. To pa se je zahvalilo za dar in za vselej stolp poimenovalo po njem *Aljažev stolp*.

Po tej zmagi nad Aplenvereinom so se sledile še druge gradnje v Triglavskem pogorju in dolinah, ki nosijo neizbrisen pečat zgodovine planinstva na slovenskem.

V spomin nanj so njegovi prijatelji in zanamci napisali že 18 del, ki pričajo o Aljaževi veličini, člani Gorniškega kluba Jakob Aljaž iz Medvod, pa so označili Spominsko gorniško pot, ki vodi od Aljaževe rojstne hiše v Zavrhu do Aljaževega doma v Vratih. Pot se imenuje "Aljaževa pot od doma do doma".

Bil je praktik in vizionar, gospodarstvenik, inženir, duhovnik in sanjač, ki nas je v spopadu za nemštvom zasidral tudi na nedosegljivih nebu najbližjem vrhu domovine (citat iz Aljaževega zbornika).

Občani Medvod smo lahko ponosni, da se je prav pri nas rodil tako velik mož duha in dejanj kot je bil to Jakob Aljaž.